Jana – veselje in žalost

Neizmerno veselje. Ponos. Priznanje. Potrditev. Krč. Bolečina. Cmok v grlu. Solze v očeh. Takšno je bilo počutje ob tem, ko sem prijela v roke današnjo izdajo nove Jane.

Še ena potrditev, da sem na pravi poti, da je najboljša pot ta, da slediš svojemu srcu. Potrditev, ki res boža dušo in daje zagona.

Nekje notri je moje ime. Moje življenje, moja strast. Tresla sem se ob listanju in, ko sem našla tisto posebno stran, se nevede ustavim na priimku. Mojemu. Njegovemu. Misel seveda takoj uide k njemu.

Ko sem se lansko leto pojavila na celi strani revije Lisa, je stran skrbno izrezal in jo shranil. Včasih je članek ponovno ponosno pogledal in še enkrat vse prebral. Ponos mu je sijal iz oči. In to je bil zame trenutek potrditve.

Teče peti mesec, ko ni dneva, da ne bi pomislila nanj.
Peti mesec, ko ga ne morem poklicati.
Objeti in povedati, da ga imam rada.

In neizmerno boli, ko ne morem izrezati članka in mu ga ponosno nesti, da ga pospravi v tisto mapo, kjer je mesto za res posebne zadeve.

Oči, pogrešam te <3.

P.S. Zakaj tako iskreno? Enostavno zato, ker sem to zgoraj tudi jaz. Duša s čustvi, z dnevi veselja in žalosti. Samo človek.

Jana objava